Zgodba nesrečnega fanta

Končno je zazvonil zvonec.že nekaj trenutkov pred tem so mi metuljčki v trebuhu že začeli poplesovati.bil se tako vesel, da bova skupaj prehodila del poti do doma, da sem le pograbil šolsko torbo in pozabil reči "adijo" prav vsem sošolcem.imel sem namreč majhno darilce zanjo in bil se prepričan, da se ga bo zelo razveselila.iz koščka lesa sem izrezljal majhnega angelčka in na krila napisal najini imeni.stekel sem iz šole in se namenil k šolskemu igrišču-tja, kjer sva se zmenila, da se počakava. tedaj pa...obstal sem kot vkopan.srce mi je noro razbijalo in kar megliti se mi je začelo pred očmi.začel sem se tresti in noge so se mi šibile pod težo tega, kar sem videl.tanja se je objemala z nekim visokim fantom, ki jo je tesno stiskal k sebi-in celo poljubila sta se.od solz v očeh sploh nisem videl več natančno, ampak počutil sem se res grozno.da bi šel tja, niti pomisliti nisem mogel. "samo da me ne vidi", je bila moja želja in obrnil sem se ter odkorakal, kolikor sem le mogel hitro.mislim, da mi je začelo postajati tudi malo slabo.misli, ki so mi rojile po glavi, so bila prav ogabne.le kako j mogla to storiti? še včeraj na klopci v parku mi je zagotavljala, da me ima rada in da hoče biti samo z menoj.vse skupaj je bilo tako neverjetno! ali je lagala? je morda s tem tipom samo zato, ker ima avto? bila sta namreč pri avtu in ta avto je zagotovo njegov.ali je mene zamenjala za nekoga, s komer se bo zdaj peljala domov, namesto da bi se sprehodila z mano?? ali ji nisem več všeč? pomislil sem, da pa me morda sploh ni nikoli marala.da se je le igrala. ker je videla, kako močno sem zaljubljen vanjo.pa saj to ne more biti res! ne, ne more! skušal sem potlačiti solze, pa ni šlo tako zlahka. na hitro sem jih obrisal v rokav puloverja in potlačil bolečino.jokati vendar ne smem. Buuumm,,,nekakpen grozovit pok.nekaj je tako počilo, da sem se pošteno ustrašil.kar ustavilo me je sredi mojega razmišljanja. pogledal sem naokrog.sploh nisem vedel, kje sem, potem se videl, da so pred mano umivalniki in vse ostalo in tako ugotovil, da sem na šolskem stranišču.pa kaj je tako počilo? nekaj ogromnega se je moralo razbiti.mogoče akvarij v biološki učilnici...kar naenkrat me je prijelo čisto drugačno razpoloženje: začutil sem, da moram tja, nazaj na igrišče, da mi pove, kaj je zdaj to, zakaj se kar objema z nekom, da vidim, ali me še čaka ali me nima več rada ali pa sem še vedno njen...kar stisnil sem pesti in bil sem naenkrat tako poln poguma, da bi se bil pripravljen stepsti s tistim, če bi bilo to potrebno.no, meni se je tako ali tako zdelo, da je potrebno; nihče ne more kar objemati moje Tanje.obrnil sem se, odprl vrata stranišča in odkorakal proti izhodu.stopil sem iz šole, okoli mene pa vsesplošna panika, vik in krik, histerija. nisem čisto dobro vedel, za kaj gre, pa saj verjetno tudi drugi niso vedeli čisto povsem. v množici, vpijoči in kričeči in histerični, sem videl tudi nekaj učiteljev in vsi skupaj so me ponesli tja proti igrišču.potiskali in rinili so me pred seboj in videl sem, da jih je nekaj že padlo in da jih tisti zraven pobirajo, ker bi jih množica drugače pohodila.začelo me je stiskati-in ko sem slišal, da kričijo nekaj o prometni nesreči in hudo ranjenih, sem odrinil tiste na desni, z vso silo sem jih potiskal pred sabo in mislil sem, da teh ljudi pred mano nikoli ne bo konec.končno sem se prerinil do tosa. na cesti, nekoliko dlje od igrišča, sem videl avto tistega tipa, s katerim je bila Tanja.zmečkan, popolnoma stisnjena pločevina. pritisnjen ob drevo.in na drugi strani tovornjak.nič mi ni bilo jasno.kar obstal sem sredi ceste in gledal ta prizor.kot da se je čas ustavil.okoli avtomobila je bilo že polno ljudi, tja so še kar drli.vsi iz moje šole.slišal sem že sirene rešilca.noge so mi bile, kot da bi okamenele. nisem se mogel premakniti.niti enega koraka naprej nisem zmogel narediti.ali je šla Tanja z njim? je tudi ona v avtu? se je šla peljat s tem tipom?? kar naenkrat me je pognalo naprej.moral se videti.tekel sem proti avtomobilu.samo da ni noter.samo da ni šla zraven.samo da me je čakala.saj sva bila vendar zmenjena! Tanja, morala si me vendar počakati!!
tista sirena, ki sem jo slišal prej, so bili policisti.ravno so odmikali ljudi.nihče ni smel blizu.vse so pošiljali stran.od tam kjer sem stal, nisem nič videl.stopil sem še bolj desno.pri srcu me je grabilo in stiskalo in dušilo in vse skupaj.bal sem se, da bi videl tisto, česar nisem želel videti.obhodil sem neko skupino ljudi.pred menoj je bila vrsta, ampak vedel sem, da se od tam vidi v notranjost avtomobila.prerinil sem se naprej.tovornjak, ki se je zaletel bočno, je bil sedaj bočno pred mano.nisem mogel verjeti, kako je bilo vse skupaj zmečkano in grozno; bledi obrazi ljudi okoli mene so me strašili.skušal sem videti, pa je bilo vse kot nekakšna gmota, ničesar se ni dalo razločiti.rešilec je pripeljal.policisti so že skušali odpreti vrata.zaradi tovornjaka se sovoznikova niso dala čisto odpreti.policist tam je nekaj pobral s tal in vrgel drugemu policistu.videl sem, da je bila neka jopica.črna z belimi črtami.Tanjina jopica! Tanja!! Kaj?? ona, joj, ona je bila v avtomobilu.se je peljala z njim? ja, šla je z njim.o, ne, ne, zakaj? šla je v ta avto.šla je! Tanja!hotel sem naprej, pa so me držali, meglilo se mi je in hotel sem do nje, pa nisem mogel in trgal sem se jim iz rok in mlatil okoli sebe, pa ni pomagalo.ne vem, kaj se je dogajalo naprej.sesedel sem se tam, sredi ceste.nisem več videl okoli sebe.ne vem, kako sem prišel domov.vročica in bolezen sta me grabila deset dni.mučnih dni preganjavice in blodenj-sploh nisem bil pri zavesti.mati je skrbela zame, mi nosila čaj in juhe, mi ves čas, ko je bila v sobi, nekaj govorila, pa je nisem slišal.niti ene njene besede se ne spomnim.ko sem lahko toliko vstal, da sem šel vsaj v kuhinjo na juho, sem pobrskal za starim časopisom.morda bi le kaj pisalo, sem upal.na časopisni naslovnici sem videl z velikimi črnimi črkami napisan naslov: SESTRA IN BRAT IZ NEMČIJE-TRAGEDIJA DRUŽINE.le še bolj me je stisnilo pri srcu.