Hvala!

Že od nekdaj sem bila bolj "samotarski tip človeka". doma sem najraje bila zaprta v svoji sobi, kjer sem poslušala glasbo, ki je nihče v naši družini ni niti malo razumel. mislim, da je bila pač pregloboka zanje. še največ plehkosti je premogel moj starejši brat, ki sem ga sovražila, odkar pomnim. ko sem bila še čisto majhna, sem ga slišala staršem reči, da me ne mara, ker si je želel bratca...
Tudi v šoli sem bila nekaj posebnega-bolj v negativnem smislu sicer. pa ne da me sošolci ne bi sprejeli medse-sama sem se izmikala družbi. vedela sem, da se je tu in tam kakšen sošolec zagrel zame-a bila se poznana kot "tista, ki se itq ne zanima za nikogar", "tista darkerica", ki posluša tisto morbidno glasbo, "tista lušna, ki se oblači v črno". ja, bila sem zanimiva in precej simpatična, a nihče se niti ni upal preveč truditi-bili so prepričani, da "nihče nima šans".
A niso imeli prav. obstajal je nekdo, ki mojemu srčku ni dal miru, nekdo, ki so ga opevale pesmi, ki sem jih poslušala, nekdo, v katerega sem bila tako zelo zaljubljena, da je moj dnevnik bil poln izlivov moje neuslišane ljubezni. Jan...in kar je bilo najhuje-to je bil sošolec mojega brata! ja, v popolnem svetu bi se mu zaupala in razumel bi me in bi mi pomagal navezati stike...in vzpodbujal bi me in vesel bi bil zame. ampak najstniki očitno moramo imeti probleme z ljubeznijo in tako sem lahko le upala...le sanjala, da srečam dobro vilo, ki bo na mojega izbranca stresla nek čarobni prah-in prišel bo k meni z vso svojo ljubeznijo...kar sam...
Tistega dne se je zgodila moja najhujša nočna mora. bila je sobota. moj brat je doma imel divjo zabavo za 18 rojstni dan. starša sta mu jo dovolila, ker je rekel, da "pride samo nekaj sošolcev na obisk", in še celo od doma sta šla, da bi-sedaj mladostniki, ki vstopajo v svet odraslih-imeli mir za pogovore. "Tajda bo itq zaprta v svoji sobi" so se vsi strinjali-in tako sta starša odšla, v naši hiši pa se je začela divja zabava podivjanih najstnikov. ker nisem mogla dolgo poslušati nabijanja, sem-seveda neopažena-odšla na večerni zrak ob ribnik blizu hiše.
A nekoliko kasneje sem slišala, da so kmali ugotovili, da me ni več v svoji sobi. še zdaj ne vem, kako jim je to uspelo, a iz mojega skrivališča so izbrskali moj dnevnik in iz hiše se je razlegel histeričen smeh pijanih izmečkov, ki so naglas brali moje besede-mojo na papir izlito ljubezen do Jana. nisem vedela, ali naj se vržem v ribrnik ali naj grem nazaj v hišo in jim preprečim še kakšno večjo neumnost-moči nisem imela ne za eno ne za drugo-in tako semsedela tam in jokala. ko sem že mislila, da moje srce ne more biti še bolj zlomljeno, sem zaslišala brata, ki se je zadrl vame: "smo obvestili Jana! srečna bodi-ves čas pišeš, da ne veš, kako mi naj poveš-evo, zdaj sem mu pa jaz povedal-haha haha!". njegov smeh se je razlegel po mirni noči in meni je bilo slabo kot še nikoli prej. zbudila sem se sredni noči. na klopci ob ribniku. ko sem se zavedla in ugotovila, da zabave v hiši ni več, sem potiho odšla v posteljo in uapala, da se bom zjutraj zbudila in ugotovila, da so vse to bile le sanje...
Seveda niso bile. pri zajtrku me je brat tako pomenljivo gledal, da sem vedela, da nisem mogla sanjati. tudi jesti nisem mogla. moje dostojanstvo je bilo včeraj popolnoma uničeno, moja skrivnost razkrita, moje srce zdrobljeno. nikoli se ne bi mislila, da bo kmali žarelo...
A kmalu po zajtrku je zazvonil telefon. oče je rekel: "Jan je-zate, je Tajda." slabost me je oblila še enkrat. bratu so se iskrile oči-"zdaj, zdaj bo še malo bolj ponižana" so bile njegove misli-čutila sem jih! v telefon sem rekla samo: "ja." kar sem slišala na drugi strani, je spremenilo moje življenje za vedno. Jan je tiho rekel: "Tajda, ne bodi žalostna. pravzaprav sem vesel, da se je zgodilo. samo poslušal sem jih...a povedali so mi najlepšo novico, kar sem jih slišal...Tajda...tudi jaz sem zaljubljen vate...a lahko prideš k meni, da se pogovoriva?"
Ko se je na mojem obrazu narisal nasmešek in sem s solzami sreče v očeh odvihrala skozi vhodna vrata, sem za trenutek ujela še bratovo presenečenje, ki se je prelevilo v strupen pogled, poln škodoželjnosti...a za razlago ni bilo več časa...ko sem tekla k Janovi hiši, me je spreletela misel: "Bedak...Hvala!!!"

p.s. Ka si mislte o tem?? mnenja..