Prav prijatelj

Kakšen mora biti PRAVI PRIJATELJ?? Nekaj nasvetov...
*Bodi to kar si
*Prilagodi se drugim
*Bodi iskren
*Pomagaj prijateljem
*Vzemi si čas za prijatelje
*Drži obljubo
*Stoj za svojimi dejanjiŠe nekaj lepih verzov o prijateljstvu...
- Prijateljstvo ima neskončne korenine...
prijatelstvo ostaja ko vse mine...
prijateljstvo je lepo in traja...
a brez odkritosti pač ne obstaja!
- Prijateljstvo je jezik,
ki ga slišijo gluhi
in vidijo slepi!
- Ni tisti prijatelj, ki te hvali,
ampak tisti, ki te graja,
zato ne misli,
če te prijatelj osramoti pred družbo,
da je imel slab namen.
Nasprotno, hotel ti je samo pomagati!
- Prijatelji so angeli,
ki te dvignejo,
ko tvoja krila pozabijo leteti.

Ne sme ti biti žal za stvari, ki si jih nisi naredil, tudi ne za tiste, ki si jih naredil. Postavi se pokonci. Odjadraj stran od pristanišča. Ujemi veter v svoja jadra. Raziskuj. Sanjaj. Odkrivaj. Bodi srečen – ne sam: še z NEKOM, ki si zasluži srečo.

fotke iz KRSTA FAZANK/OV iz GIB

tole na slikci je naša preljuba no včas tt "pregroba" Petra...k ma en zlo vlki F na svojem levem ličku xD
Tle so tt kr eni tipi iz GIB...nimam pojma kdo so

no no tole je pa Dominika iz 1.b se mi zdi pa zravn še Jan... tt fazana sj se vid xD

nwm glih ka nei bi ta fotka predstavlala?? zdj al se bota kušnla..al pa nwm ka...ampak namen nai bi biu predstavitev krsta fazanov tak da se kr tega držmo!!!ja na konc pa še najlepši xD ja pa Kim skup...ni mi najbol jasn kje si naju2 to slikal ampak dobr..nei jim bo no!! mamo pa tt me2 zlo lepe in vlke F-je na facah!

Hvala!

Že od nekdaj sem bila bolj "samotarski tip človeka". doma sem najraje bila zaprta v svoji sobi, kjer sem poslušala glasbo, ki je nihče v naši družini ni niti malo razumel. mislim, da je bila pač pregloboka zanje. še največ plehkosti je premogel moj starejši brat, ki sem ga sovražila, odkar pomnim. ko sem bila še čisto majhna, sem ga slišala staršem reči, da me ne mara, ker si je želel bratca...
Tudi v šoli sem bila nekaj posebnega-bolj v negativnem smislu sicer. pa ne da me sošolci ne bi sprejeli medse-sama sem se izmikala družbi. vedela sem, da se je tu in tam kakšen sošolec zagrel zame-a bila se poznana kot "tista, ki se itq ne zanima za nikogar", "tista darkerica", ki posluša tisto morbidno glasbo, "tista lušna, ki se oblači v črno". ja, bila sem zanimiva in precej simpatična, a nihče se niti ni upal preveč truditi-bili so prepričani, da "nihče nima šans".
A niso imeli prav. obstajal je nekdo, ki mojemu srčku ni dal miru, nekdo, ki so ga opevale pesmi, ki sem jih poslušala, nekdo, v katerega sem bila tako zelo zaljubljena, da je moj dnevnik bil poln izlivov moje neuslišane ljubezni. Jan...in kar je bilo najhuje-to je bil sošolec mojega brata! ja, v popolnem svetu bi se mu zaupala in razumel bi me in bi mi pomagal navezati stike...in vzpodbujal bi me in vesel bi bil zame. ampak najstniki očitno moramo imeti probleme z ljubeznijo in tako sem lahko le upala...le sanjala, da srečam dobro vilo, ki bo na mojega izbranca stresla nek čarobni prah-in prišel bo k meni z vso svojo ljubeznijo...kar sam...
Tistega dne se je zgodila moja najhujša nočna mora. bila je sobota. moj brat je doma imel divjo zabavo za 18 rojstni dan. starša sta mu jo dovolila, ker je rekel, da "pride samo nekaj sošolcev na obisk", in še celo od doma sta šla, da bi-sedaj mladostniki, ki vstopajo v svet odraslih-imeli mir za pogovore. "Tajda bo itq zaprta v svoji sobi" so se vsi strinjali-in tako sta starša odšla, v naši hiši pa se je začela divja zabava podivjanih najstnikov. ker nisem mogla dolgo poslušati nabijanja, sem-seveda neopažena-odšla na večerni zrak ob ribnik blizu hiše.
A nekoliko kasneje sem slišala, da so kmali ugotovili, da me ni več v svoji sobi. še zdaj ne vem, kako jim je to uspelo, a iz mojega skrivališča so izbrskali moj dnevnik in iz hiše se je razlegel histeričen smeh pijanih izmečkov, ki so naglas brali moje besede-mojo na papir izlito ljubezen do Jana. nisem vedela, ali naj se vržem v ribrnik ali naj grem nazaj v hišo in jim preprečim še kakšno večjo neumnost-moči nisem imela ne za eno ne za drugo-in tako semsedela tam in jokala. ko sem že mislila, da moje srce ne more biti še bolj zlomljeno, sem zaslišala brata, ki se je zadrl vame: "smo obvestili Jana! srečna bodi-ves čas pišeš, da ne veš, kako mi naj poveš-evo, zdaj sem mu pa jaz povedal-haha haha!". njegov smeh se je razlegel po mirni noči in meni je bilo slabo kot še nikoli prej. zbudila sem se sredni noči. na klopci ob ribniku. ko sem se zavedla in ugotovila, da zabave v hiši ni več, sem potiho odšla v posteljo in uapala, da se bom zjutraj zbudila in ugotovila, da so vse to bile le sanje...
Seveda niso bile. pri zajtrku me je brat tako pomenljivo gledal, da sem vedela, da nisem mogla sanjati. tudi jesti nisem mogla. moje dostojanstvo je bilo včeraj popolnoma uničeno, moja skrivnost razkrita, moje srce zdrobljeno. nikoli se ne bi mislila, da bo kmali žarelo...
A kmalu po zajtrku je zazvonil telefon. oče je rekel: "Jan je-zate, je Tajda." slabost me je oblila še enkrat. bratu so se iskrile oči-"zdaj, zdaj bo še malo bolj ponižana" so bile njegove misli-čutila sem jih! v telefon sem rekla samo: "ja." kar sem slišala na drugi strani, je spremenilo moje življenje za vedno. Jan je tiho rekel: "Tajda, ne bodi žalostna. pravzaprav sem vesel, da se je zgodilo. samo poslušal sem jih...a povedali so mi najlepšo novico, kar sem jih slišal...Tajda...tudi jaz sem zaljubljen vate...a lahko prideš k meni, da se pogovoriva?"
Ko se je na mojem obrazu narisal nasmešek in sem s solzami sreče v očeh odvihrala skozi vhodna vrata, sem za trenutek ujela še bratovo presenečenje, ki se je prelevilo v strupen pogled, poln škodoželjnosti...a za razlago ni bilo več časa...ko sem tekla k Janovi hiši, me je spreletela misel: "Bedak...Hvala!!!"

p.s. Ka si mislte o tem?? mnenja..

Zgodba nesrečnega fanta

Končno je zazvonil zvonec.že nekaj trenutkov pred tem so mi metuljčki v trebuhu že začeli poplesovati.bil se tako vesel, da bova skupaj prehodila del poti do doma, da sem le pograbil šolsko torbo in pozabil reči "adijo" prav vsem sošolcem.imel sem namreč majhno darilce zanjo in bil se prepričan, da se ga bo zelo razveselila.iz koščka lesa sem izrezljal majhnega angelčka in na krila napisal najini imeni.stekel sem iz šole in se namenil k šolskemu igrišču-tja, kjer sva se zmenila, da se počakava. tedaj pa...obstal sem kot vkopan.srce mi je noro razbijalo in kar megliti se mi je začelo pred očmi.začel sem se tresti in noge so se mi šibile pod težo tega, kar sem videl.tanja se je objemala z nekim visokim fantom, ki jo je tesno stiskal k sebi-in celo poljubila sta se.od solz v očeh sploh nisem videl več natančno, ampak počutil sem se res grozno.da bi šel tja, niti pomisliti nisem mogel. "samo da me ne vidi", je bila moja želja in obrnil sem se ter odkorakal, kolikor sem le mogel hitro.mislim, da mi je začelo postajati tudi malo slabo.misli, ki so mi rojile po glavi, so bila prav ogabne.le kako j mogla to storiti? še včeraj na klopci v parku mi je zagotavljala, da me ima rada in da hoče biti samo z menoj.vse skupaj je bilo tako neverjetno! ali je lagala? je morda s tem tipom samo zato, ker ima avto? bila sta namreč pri avtu in ta avto je zagotovo njegov.ali je mene zamenjala za nekoga, s komer se bo zdaj peljala domov, namesto da bi se sprehodila z mano?? ali ji nisem več všeč? pomislil sem, da pa me morda sploh ni nikoli marala.da se je le igrala. ker je videla, kako močno sem zaljubljen vanjo.pa saj to ne more biti res! ne, ne more! skušal sem potlačiti solze, pa ni šlo tako zlahka. na hitro sem jih obrisal v rokav puloverja in potlačil bolečino.jokati vendar ne smem. Buuumm,,,nekakpen grozovit pok.nekaj je tako počilo, da sem se pošteno ustrašil.kar ustavilo me je sredi mojega razmišljanja. pogledal sem naokrog.sploh nisem vedel, kje sem, potem se videl, da so pred mano umivalniki in vse ostalo in tako ugotovil, da sem na šolskem stranišču.pa kaj je tako počilo? nekaj ogromnega se je moralo razbiti.mogoče akvarij v biološki učilnici...kar naenkrat me je prijelo čisto drugačno razpoloženje: začutil sem, da moram tja, nazaj na igrišče, da mi pove, kaj je zdaj to, zakaj se kar objema z nekom, da vidim, ali me še čaka ali me nima več rada ali pa sem še vedno njen...kar stisnil sem pesti in bil sem naenkrat tako poln poguma, da bi se bil pripravljen stepsti s tistim, če bi bilo to potrebno.no, meni se je tako ali tako zdelo, da je potrebno; nihče ne more kar objemati moje Tanje.obrnil sem se, odprl vrata stranišča in odkorakal proti izhodu.stopil sem iz šole, okoli mene pa vsesplošna panika, vik in krik, histerija. nisem čisto dobro vedel, za kaj gre, pa saj verjetno tudi drugi niso vedeli čisto povsem. v množici, vpijoči in kričeči in histerični, sem videl tudi nekaj učiteljev in vsi skupaj so me ponesli tja proti igrišču.potiskali in rinili so me pred seboj in videl sem, da jih je nekaj že padlo in da jih tisti zraven pobirajo, ker bi jih množica drugače pohodila.začelo me je stiskati-in ko sem slišal, da kričijo nekaj o prometni nesreči in hudo ranjenih, sem odrinil tiste na desni, z vso silo sem jih potiskal pred sabo in mislil sem, da teh ljudi pred mano nikoli ne bo konec.končno sem se prerinil do tosa. na cesti, nekoliko dlje od igrišča, sem videl avto tistega tipa, s katerim je bila Tanja.zmečkan, popolnoma stisnjena pločevina. pritisnjen ob drevo.in na drugi strani tovornjak.nič mi ni bilo jasno.kar obstal sem sredi ceste in gledal ta prizor.kot da se je čas ustavil.okoli avtomobila je bilo že polno ljudi, tja so še kar drli.vsi iz moje šole.slišal sem že sirene rešilca.noge so mi bile, kot da bi okamenele. nisem se mogel premakniti.niti enega koraka naprej nisem zmogel narediti.ali je šla Tanja z njim? je tudi ona v avtu? se je šla peljat s tem tipom?? kar naenkrat me je pognalo naprej.moral se videti.tekel sem proti avtomobilu.samo da ni noter.samo da ni šla zraven.samo da me je čakala.saj sva bila vendar zmenjena! Tanja, morala si me vendar počakati!!
tista sirena, ki sem jo slišal prej, so bili policisti.ravno so odmikali ljudi.nihče ni smel blizu.vse so pošiljali stran.od tam kjer sem stal, nisem nič videl.stopil sem še bolj desno.pri srcu me je grabilo in stiskalo in dušilo in vse skupaj.bal sem se, da bi videl tisto, česar nisem želel videti.obhodil sem neko skupino ljudi.pred menoj je bila vrsta, ampak vedel sem, da se od tam vidi v notranjost avtomobila.prerinil sem se naprej.tovornjak, ki se je zaletel bočno, je bil sedaj bočno pred mano.nisem mogel verjeti, kako je bilo vse skupaj zmečkano in grozno; bledi obrazi ljudi okoli mene so me strašili.skušal sem videti, pa je bilo vse kot nekakšna gmota, ničesar se ni dalo razločiti.rešilec je pripeljal.policisti so že skušali odpreti vrata.zaradi tovornjaka se sovoznikova niso dala čisto odpreti.policist tam je nekaj pobral s tal in vrgel drugemu policistu.videl sem, da je bila neka jopica.črna z belimi črtami.Tanjina jopica! Tanja!! Kaj?? ona, joj, ona je bila v avtomobilu.se je peljala z njim? ja, šla je z njim.o, ne, ne, zakaj? šla je v ta avto.šla je! Tanja!hotel sem naprej, pa so me držali, meglilo se mi je in hotel sem do nje, pa nisem mogel in trgal sem se jim iz rok in mlatil okoli sebe, pa ni pomagalo.ne vem, kaj se je dogajalo naprej.sesedel sem se tam, sredi ceste.nisem več videl okoli sebe.ne vem, kako sem prišel domov.vročica in bolezen sta me grabila deset dni.mučnih dni preganjavice in blodenj-sploh nisem bil pri zavesti.mati je skrbela zame, mi nosila čaj in juhe, mi ves čas, ko je bila v sobi, nekaj govorila, pa je nisem slišal.niti ene njene besede se ne spomnim.ko sem lahko toliko vstal, da sem šel vsaj v kuhinjo na juho, sem pobrskal za starim časopisom.morda bi le kaj pisalo, sem upal.na časopisni naslovnici sem videl z velikimi črnimi črkami napisan naslov: SESTRA IN BRAT IZ NEMČIJE-TRAGEDIJA DRUŽINE.le še bolj me je stisnilo pri srcu.